Razlika med otroškimi avtosedeži nekoč in danes je ogromna.
Pomislimo samo na dejstvo, da nekoč otroci sploh nismo imeli svojega otroškega avtosedeža, vendar smo se prosto gibali po vozilo. Res je, da je bilo takrat na cesti bistveno manj avtomobilov, vendar je bila verjetnost, da bi prišlo do nesreče še vedno zelo velika. Težave pa so nastale tudi takrat, ko je bil otrok neposlušen in je med vožnjo počel neumnosti. Starš ga je skušal umiriti, pozornost je usmerjal namesto na vožnjo na otroka, kar bi lahko vodilo v nesrečo. Na različnih straneh sicer lahko preberemo, da je k sreči bilo primerov, ko bi prišlo do nesreče zaradi neposlušnega malčka, ki bi počel neumnosti malo, a so kljub temu obstajale možnosti. Strokovnjaki so z razvojem otroškega vozička želeli doseči, da bi bil otrok med vožnjo miren, da bi sedel na svojem mestu in da bi bil veliko bolj varen v primeru prometne nesreče.
Vsi otroški avtosedeži morajo pred prihodom na tržišče na testiranje, kjer preverijo njihovo varnost za otroka in materiale iz katerih so narejeni. Materiali morajo biti dovolj trdni, da v primeru nesreče ne izgubijo svoje oblike. Otroški avtosedeži, ki so že bili kdaj udeleženi v prometni nesreči, niso več varni za uporabo in bi jih morali starši sami umakniti iz uporabe. Slednje pomeni, da se takšni avtosedeži zavržejo in ne da bi se slučajno prodali dalje, pri čemer bi lahko ogrozili kakšno izmed življenj. Problem nastane, da strokovnjaki ne morejo zagotovo trditi, da bi otroški avtosedež, ki je že bil udeležen v nesreči preživel tudi drugo nesrečo in bi otroku nudil enako varnost. Previdnost torej nikakor ni odveč, otrokovo življenje je pa neprecenljivo, tako je veliko bolje, da se otroški avtosedež zamenja in kupi nov.
Avtosedeži morajo biti prilagojeni otrokovi starosti, njegovi teži in višini. Ni nujno, da je otrok pri določeni starosti dovolj težek in velik za večji otroški avtosedež.