Anoreksija kot jo opiše avtorica knjige pojedla sem anoreksijo

Špela Kranjec, oseba, kateri je devet let življenje narekovala anoreksija, je o svoji izkušnji napisala knjigo. V njej je anoreksija resnično predstavljena kot ena izmed hujših bolezni in kot bolezen, ki se jo ne da zlahka pozdraviti. Vendar Špeli je to uspelo. In prav zato se je odločila, da o tem napiše knjigo in pomaga še drugim, da anoreksija ne zmaga borbe nad njimi. Na spletni strani www.spelakranjec.com/kaj-je-anoreksija/ pa je v članku tudi opisala kako si ona predstavlja besedo anoreksija. S tem člankom je želela na manj strokoven način bolezen približati širši javnosti. Da bi vsi razumeli kako je, če ti življenje zagreni anoreksija. Namreč veliko je takih, ki so prepričani, da je anoreksija le neka trma, ponavadi najstnic, ki so si vcepile v glavo, da pač ne bodo jedle. Prepričani so, da bi se lahko prav vsak odločil in v trenutku prenehal s stradanjem ter normalno zaživel naprej.

Anoreksija po njihovo, preprosto povedano, naj ne bi bila bolezen. Vendar se motijo. Zelo se motijo. Anoreksija je bolezen. Če ne bi bila, jo zagotovo strokovnjaki niti ne bi opredelili kot bolezen. In to celo kot hudo psihično bolezen, za katero še vedno ni magičnega zdravila, nekega recepta, s katerim bi bila anoreksija popolnoma in v vseh primerih ozdravljiva. Verjemite Špeli – osebi, ki se je z njo spopadala celih devet let. Mislite, da ji je bilo lahko? Da ji je anoreksija polepšala in olajšala življenje? Vsekakor ne. Še nasprotno. Anoreksija ji je življenje zagrenila in ji pokvarila njena najlepša mladostniška leta. Medtem, ko so drugi žurali s svojimi prijatelji, se obremenjevali s tem kaj bodo obleki in oprezovali za svojim ljubim, je Špela razmišljala samo o svojem telesu. In to na negativen način. Opazovala se je v ogledalu, se merila in natančno beležila svoje rezultate.

Vsak delec na njenem telesu je dojemala kot napako in nekaj kar bo še potrebno popraviti oziroma odpraviti. In tako je celoten dan posvetila samo ukvarjanju z odpravljanjem teh napak. Z drugo besedo hujšanju. Anoreksija jo je popolnoma oropala prijateljev in ljubezni. Bila je osamljena in žalostna. In suha. O ja, seveda. Če se toliko časa posvečas samo hujšanju, ti vsekakor uspe postati suh. V bistvu shiran. Bila sta jo samo še kost in koža. Tako, da niti izgledala ni zapeljivo. Nekaj, za kar se je ves čas trudila, ji ni uspelo. Praktično je bilo njeno življenje v razsulu. In to je tisti pravi opis bolezni. Vzame ti vse in še več. Nekaterim se seveda uspe rešiti ven in tudi Špela je bila ta srečnica. Zdaj živi normalno življenje, brez stradanja in odrekanja. Pa še vseeno njeno življenje ni tako kot bi moralo biti. Ker je v ključnih letih za spoznavanje prijateljev, to preskočila in zdaj po svetu pluje večinoma sama. seveda ima prijatelje. Tudi ljubezen je imela. Pa vseeno ni tisto isto kot bi bilo, če se tistih devet let ne bi ukvarjala z anoreksijo. In najbrž niti nikoli ne bo.